Pismo Božidarju Jakcu
Ajdovščina, 9. 7. 45
Dragi Jakac,
Tako Ti tedaj pošiljam še ostali dve novelici, ki bi tvorili s prvo. Sodnjim dnem nekako celoto in enoto. Ne vem, kako bodo sprejete, a če bodo, bi ostale v tej vrsti, kot sem jih poslal in bi tvorile drobno knjižico. Naslov bi nosila prva Sodnji dan na vasi, vrstni red bi bil nato Pesterna, Brata. Vsekakor mi sporoči, kako se bo stvar razvila. Lahko pišeš kar po pošti, vidim, da prihajajo pisma iz Ljubljane dosti redno.
Ob novem letu 42. sem izročil Vidmarju tri novele – Tatovi, Maj, Mornik nad vasjo –, ki leže še danes pri njem. Obrni se v mojem imenu do njega in jih dvigni. Zlasti te tri bi rad spravil v tisk. In ne samo zato, ker mi leže pri srcu. Temveč tudi zato, da se krijem pred morebitnim očitkom pesimizma za prve tri. Kosmač mi je v Črnomlju žugal, da sem pesimist. Res je v njih polno vipavske luči. Tudi bi se cela stvar izravnotežila, če bi izšle te tri poslednje po Sodnjem dnevu. Naslov druge zbirke bi bil Tatovi in vrstni red novel, kakor naveden. Vidiš, da tiščim. A pomisliti moraš, da me tišči večje število rokopisov, ki leže v temi. Za zbirko Tatovi sem svoj čas mislil, da jo bo Vidmar bral. A do tega ni prišlo, šel je v partizane kmalu nato. Na koga se sedaj obrneš? Pravzaprav je to vseeno. Nepoznan sem itak, kamor se obrnem. Zato morda kaže, da uredi Umetniški klub to interno sam s sabo. Ob priliki me kaj poinformiraj. Bo Slovenska Matica še obstajala? In če, ali bo v tem letu kaj zganila? To bi me zanimalo vedeti, ker sva pred leti z Vidmarjem imela nekaj v mislih.
Mislil sem, da Ti bom kaj več pisal, a vidim, da Te ne morem dalje trapiti s svojimi stvarmi. Pozneje kaj več. Jaz imam zdravniškega dela toliko, da komaj diham. Tudi izoliran sem popolnoma. Zato se kaj oglasi. Pozdrav Tatjani, Janezu, zlasti Tebi z zahvalo od naju obeh
Danilo Lokar
