Odlomki iz Lokarjevih del
Šestindvajsetega leta je kuharica pri karabinjerjih v trgu prinesla v trgovino, kjer je kupovala jestvine, novico, kakor jo je bila pa ujela. »Marešal,« je rekla, pravi: Letos nam ne bo treba kupovati za zimo drv, letos bomo imeli drugega goriva zadosti. Zaplenili bomo Lavričevo javno knjižnico in kuriva bo odveč. Knjige so vse slovenske. » Upokojeni učitelj, ki je v trgovini novico po naključju ujel, jo je prodal dalje, zanimala ga je usoda knjižnice. Še isti večer, bolj natančno še tisto noč je trojica ljubiteljev bukev in domače knjižnice to knjižnico prenesla iz občinskega prostora v sosednji farovž. Tudi farovž je bil v občinskem prostoru, vendar ni bil vsakomur pristopen, ni bil tako na očeh in, kar je glavno, ni bil »še na vrsti. » Sanitejec, cerkovnik in stara knjižničarka Angela so opravili to veledelo do jutra, prenašali so knjige vso noč. Ko so se ob prvem svitu razhajali, je menila Angela, ki ji je bila zvestoba zapisana v njenih očeh: »Zdaj pride najtežje opravilo. Kam bi knjige poskrili za naprej?!« Sanitejec je odgovoril: Misel že imam, ves čas sem tuhtal. Nekaj jih bo šlo na opekarno, nekaj dalje v vas pod goro, nekaj h teti Hani.« Ko so se bili že razšli, se je vrnil za knjižničarko in ji zagotovil: »Vozniki prihajajo iz vasi vsak dan. V vrečah bodo odpeljali, kolikor bodo mogli sprejeti.« Tako so prišle knjige v zaselek nad fužino in v hišo k teti Hani.
Svetla noč, Hudomušni Eros, str. 169
Burja! Že tretji teden noč in dan. V širokem, zevajočem dimniku nad ognjiščem je žvižgalo, pelo, cvililo, jokalo. A to so bili le vmesni presledki. Prevladovalo je drdranje, kakor da drče prevrnjeni vozovi cepljenih drv po pločevinastih rovih. Zmerom je prihajalo in se poslavljalo, kakor na pogonu, a vmes se je sekalo in prehitevalo. To je bila Fortunatova družba. Bil je zavit v suknjo in ponjave in se tiščal v kotu ter zrl čez zapuščeno polje. A nad glavo se ni naveličalo in ga je ogovarjalo.
Bili so časi, ko je imel burjo rad. Toplo se je zavil, si povlekel kapo čez uha in zalezel ob nedeljah s fanti po vaseh. Vino ga je kmalu ugrelo in z nočjo je tovarišija silila k dekletom. Fortunat pa je pazil, kako bi se z mrakom izmuznil. Takrat, ko se je vračal, je imel vihro rad in pogovarjal se je z njo naglas. Ošteval jo je, vabil in onegavil z njo, kakor hlapec z žrebcem. Bil je šegav in razumevajoč pogovor. »Kakšna moč!« je rekel, »kakšna divjost!«
Zimska noč, Burja pred tišino, str. 18-19
VZPOREDNOSTI
Hladen zrak, ki je dihal od Polževega malina dol in prihajal od široke gorske police, se je lagodno sprehajal po gostilniškem vrtu in postajal pod lipami in kostanji, postajal pa tudi od mize do mize. Te so bile rdeče, zelene in rumene in prav takšne so bile tudi stolice, rumene, rdeče, zelene, ki so sedele na kraju, poveznjene na miznih tablah. Sonce, ki je plezalo nad vzhodnimi vrhovi vse više in tudi hitreje, se je kakor mešalo in pogovarjalo z jutranjimi sapicami na vrtu in sam sem se obrnil, ali odhaja zadaj za graščinskimi starimi zidovi oprezujoča, še zmerom se mudeča črna halja noči? Ni je bilo več. Ne, jutro je že davno zažvižgalo z zlatim bičem in – hiho, hihot! – jutro je bilo gospodar na gostilniškem vrtu s svetlimi mizicami in aluminijastimi, cevnimi nogami stolic, bilo je gospodar nad lipami in pod kostanji.
Božična gos, str. 54
