Lokar in njegovi prijatelji

Lokar je zapisal, da ni imel prijateljev, a se je sam popravil. Njegov edini prijatelj je bil Bruno Bianchi (Silvan) in najbrž bi se spet popravil: Adolf Ivančič, slavist, sostanovalec na Dunaju v študentskem domu, Lokarjevo nasprotje, ob katerem je Lokar lahko ves čas razmišljal o sebi. Ajdovski prijatelji: Nino Batagelj, Ivan Lulik, pravnik in pesnik. Lokar je hotel, da bi po drugi vojni izšle njegove pesmi, a so se na njegovo in Gradnikovo grozo izgubile v koših za papir slovenskih založb. Izgubljene za vedno.   

Nazadnje Veno Pilon, ki ga je Lokar občudoval in se nanj jezil obenem. Občudoval je Pilonovo delo, ki je po pisateljevi zaslugi steber Pilonove galerije. Jezil, ker je bil Pilon drugačen človek kot on. Najini spori bodo trajali do sodnega dne, pravi Lokar. Kot don Camillo in Pepone sva, mu odgovarja Pilon, drug brez drugega ne moreva.  

Mnogo mlajši ajdovski rojak Marijan Brecelj je Lokarja spoštoval, Lokarjev odnos do njega je bil skoraj očetovski, tudi zahteven.  

Ustvarjalci Pesmi štirih: Menart, njuno prijateljstvo se je skrhalo nekje na poti skozi življenje, Ciril Zlobec, Kajetan Kovič, ki ga je Lokar občudoval. Morda je imel najmehkejši odnos do Lokarja Tone Pavček, urednik mnogih Lokarjevi del.  

Lokar je bil zahteven sobesednik, prej poslušalec (nečak Jurij Gustinčič se spominja stričevega obiska v Londonu in neizmerne radovednosti) kot sogovornik. Kar je sprejel od drugih, je v svojih samogovorih predelal in si bil najzvestejši samogovornik. Morda so ga ljudje utrujali, a brez njih ni mogel. Dnevniki so polni razmišljanj o njih, o njihovih zgodbah, usodah, namerah in željah.