Slovenska literarna zgodovina in Lokarjevo delo
Lokarjeva prva knjiga Podoba Dečka je izšla 1956. Že naslednje leto, 1957, je Stanko Janež Lokarja vključil v 2. izdajo svojega dela Zgodovina slovenske književnosti. Objavil je daljše besedilo in pisateljevo fotografijo. Predstavitev Lokarjevega dela, vedno s fotografijo, je tudi v kasnejših ponatisih dela in v Pregledu slovenske književnosti, ki je prvič izšla 1964, napisala pa sta jo Stanko Janež in Miroslav Ravbar. Janežev in Ravbarjev Pregled slovenske književnosti so uporabljali tudi v šolah, tako je Lokar bolj ali manj vstopal tudi v šolski program.
1962 je Stanko Janež nastopil službo profesorja slovenskega jezika v Ajdovščini. To je bila priložnost za srečanje in pogovore z njim, posebno potem, ko je Janež 8. 6. 1962, v počastitev Lokarjeve sedemdesetletnice pripravil v Kulturnem domu v Ajdovščini prireditev z naslovom Lokarjev dan. Pisatelj je bil z izborom tekstov, ki so jih brali, in s komentarjem Stanka Janeža zelo zadovoljen. V svoj dnevnik je na ta dan zapisal – »prav dobro.« Nato nadaljuje: »Po prireditvi sta posedela pri meni dobro uro prof. Čopič in prof. Janež.«
1958 so izšle Lokarjeve novele Sodni dan na vasi. Spremno besedo je napisal Lino Legiša, ki je tudi avtor spremnih besed v Lokarjevih knjigah Dva obraza dneva (1962), Timove igre (1977), in Dom je jezik (1979). Legiša piše o Lokarju v VI. knjigi Zgodovine slovenskega slovstva, ki je izhajala pri Slovenski matici. (VI. knjiga je izšla 1969.) Analizo pisateljevega dela je vključil v poglavje: V ekspresionizem in novi realizem. Legiša in Lokar sta postala prijatelja, se obiskovala, v Lokarjevi korespondenci, ki jo hrani NUK, je ohranjenih 62 pisemskih enot od leta 1946 do 1979.
1968 je Anton Slodnjak predstavil Lokarja v svojem delu Slovensko slovstvo, ki je izšlo pri Mladinski knjigi v Ljubljani.
Že leta 1960 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani, na Oddelku za slovanske jezike nastala prva diplomska naloga o Lokarjevem delu. Napisala jo je Ivana Baloh.
Profesorji ljubljanske slovenistike, Helga Glušič – Krisper, Matjaž Kmecl, Jože Koruza, Boris Paternu in Franc Zadravec ter bibliotekarja v knjižnici istega oddelka Hermina Jug – Kranjec in Marko Kranjec so 1967 izdali dve knjigi z naslovom Slovenska književnost 1945-1965. Študijo o Lokarju je napisala Helga Glušič – Krisper, kar je njena druga študija o Lokarju, prva je izšla v reviji Jezik in slovstvo X/ 1965, št. 8. Naslov njenega dela je Epska podoba v Lokarjevi prozi.
Analize Lokarjevega dela so po letu vključevali v svoje preglede slovenske književnosti: Franc Zadravec, Zgodovina slovenskega slovstva, 6. knjiga 1972, Janko Kos, Pregled slovenskega slovstva (1974 in kasnejši ponatisi). Tudi Kosovo delo je bilo namenjeno pouku slovenskega jezika in književnosti v šolah.
DZS je 1988 začela izdajati delo Slovenska književnost, ki je izšlo v treh knjigah. Lokar je predstavljen v tretji (izšla je 2001), in sicer v podpoglavju Razvoj pripovedne proze po letu 1945. Napisala ga je Silvija Borovnik.
Geslo Danilo Lokar najdemo v enciklopedijah, leksikonih, priročnikih.
Lokar je bil posebno pozoren na zapis o sebi v Primorskem biografskem leksikonu, 9. snopič, Gorica 1983. Biografski prispevek o njem je napisala dr. Kazimira Blažič. Lokar je v svoj dnevnik (11. 11. 1986) prepisal njeni ugotovitvi o dveh zbirkah novel, Beli cesti (1968) in Božični gosi. V zapisu podčrta ugotovitev Blažičeve o samoniklosti vipavskega pisatelja in raznolikosti oblike in snovi. (Dr. Kazimira Blažič je na tržaški univerzi 1975 doktorirala s tezo Človek in zemlja v delih Danila Lokarja.)
