Slovesni nagovor Ivane Slamič ob 120 letnici rojstva Danila Lokarja, 9. maj 2012

Ivana Slamič, slavnostna govornica na slovesnosti ob 120-letnici rojstva Danila Lokarja Prvi je bil pred petdesetimi leti, ob 70 letnici njegovega rojstva. Pripravil ga je Stanko Janež, ki je 1962 začel poučevati slovenski jezik v Ajdovščini. S prireditvijo, z izborom odlomkov iz pisateljevih del, njihovo prepletenostjo in novim sporočilom je bil Lokar tako zelo zadovoljen, da jo je v svojem dnevniku tudi opisal in se po njej, bila je v ajdovskem kulturnem domu, danes je tam trgovski center, z avtorjem večera pogovarjal kar celo uro. Lokarjev odnos do drugih javnih počastitev v domačem mestu se kaže leta 1971, ko je zapisal v dnevnik: 5. 5. 1971 so me imenovali za častnega občana. Zapisu ni dodal nobenega komentarja.

Ta uvodni del že razkriva Lokarjev odnos do proslavljanja njegovega dela in življenja v Ajdovščini, do časti in počastitev, ki bi njega in njegovo delo razkrivale rojstnemu mestu in meščanom. Obenem pa je skrbno hranil zapise o svojem delu v časopisih in drugje, jih v dnevnikih komentiral, se z njimi strinjal ali jim oporekal.

Jože Snoj, sicer oster kritik Lokarjevega dela, je v spremni študiji k srbski izdaji Lokarjevih del z naslovom Silvan 1973 zapisal, da Lokarjevo delo na pragu avtorjevih osemdesetih let ostaja uganka, piše o njegovi plašnosti in samotnosti ter poudari, da Lokarjeva impresionistična deskribcija kaže na nekaterih mestih izjemno prefinjene simbolistično psihološke, prave proustovske poteze (Snoj, 1973).

Iz Sodobnosti  leta 1984 si je Lokar prepisal mnenje češkega prevajalca in posrednika slovenske literature Čehom Františka Benharta ob izidu knjige Rodovi: » … tudi tukaj nas pripovedovanje popolnoma očara, je kot okno iz rahlih spominskih prizorov, zabeleženih z redko psihološko prvinskostjo in obenem z nekako zabrisanim stilom, ki črta le približne obrise ljudi, stvari in dogodkov in s sugestivno močjo pred bralcem razkriva najbolj skrite kotičke življenja, živetega in izsanjanega. …« (Sodobnost, 1984, št. I. str.83.)

Ajdovščina in njeni prebivalci, Gora, Lokavec, Gorica, Trst, njegovi sošolci, redki prijatelji in družina so Lokarjev Combray, so »okno iz rahlih spominskih prizorov«, v njih se, kot v odsevu v steklu, občasno prepoznavajo ljudje s svojimi zgodbami in zmotno mislijo, da so njihove podobe verna fotografija njihovih življenj in ne Lokarjeva izmišljija, rojena iz vtisov o pokrajini, ljudeh v njej, zgodovini Primorske, Lokarjevo videnje dogajanja, prežeto z njegovimi razmišljanji, življenjsko filozofijo in odnosom do lastnega in tujega življenja. Lokarja je hromil ta nedoumljivi strah, da bi se ljudje prepoznali, da ne bi doumeli umetnosti. Bolečo izkušnjo z novelo Od brega (Zakopani kip, 1961) je ubesedil in pomiril Veno Pilon v pismu 14. julija 1962: » … spoznam pa vedno glas, ki prihaja od onstran sten, ta glas more biti samo Danilov – in to je važno.«

Važen je samo »Danilov glas«, ki se, tako upam, vrača domov, v našo zavest, najprej v rodno mesto, potem, po našem dovolj dobrem literarnem marketingu, ki je gibalo prepoznavnosti literature v sodobnem času, tudi v Slovenijo.

Vrniti se mora in biti slišan »zaradi spominskih prizorov, zabeleženih z redko psihološko prvinskostjo in obenem z nekako zabrisanim stilom, ki črta le približne obrise ljudi, stvari in dogodkov in s sugestivno močjo pred bralcem razkriva najbolj skrite kotičke življenja, živetega in izsanjanega« (Benhart), zaradi prefinjenih simbolistično psiholoških, pravih proustovskih potez (Snoj), zaradi svojega tudi še danes modernega stila, ki ga Lino Legiša že 1958 v spremni besedi k Lokarjevi knjigi Sodni dan na vasi prepoznava kot filmsko dojemanje in komponiranje zgodbe, saj Lokar, tako kot film, hkratno obravnava zgodbo in jo osvetljuje »zdaj s te, zdaj z druge strani«.

Vrniti se mora, ker življenje, ki je lepo, veliko in strašno (Lokarjeva literarna oporoka), ne more nikoli stati.

Sama se k Lokarju vedno znova vračam zaradi Lokarjeve zasidranosti v naravi in iz te zasidranosti izhajajočih komponent, ki peljejo k delu in dejavnosti, s katerima se njegovi junaki samorodijo. Ustvarjalno delo je svetloba, odrešujoča za človeka v vseh časih in prostorih. Pav to delo, pravi Lokar v intervjuju z Marjanom Tomšičem, lahko nadomešča religije in z njim se človek spreminja v stvarnika.

»Ker kaj pa je bil ta svet pod njim prej?« opiše Lokar misel bolnega Lukca v Večerji oračev, »Jarek, kraški strm skalnat jarek, ki ga je neugnan potok ril in razganjal. A prišel je človek, se ustavil in zamislil. In ril je kamenje, je tesal, zlagal zidove in postavil lehe. In posadil je lehe in zdaj se mu je prilepil češnjev cvet na nosu.« Človek je ustvarjalec sveta in prav to ustvarjanje ga šele spreminja v človeka. Češnjev cvet na nosu je božji sedmi dan počitka, je zadovoljstvo zaradi ustvarjene lepote, je čudež in velika dobrota. Ustvarjanje življenja je tudi obnavljanje od vojne in fašizma uničenega prostora materialnega, predvsem pa duhovnega bivanja. Zatravniški mora slediti svojemu notranjemu ukazu: Sadi! In: »Norost rašče, volja do rašče, širjenja in razpredanja življenja mu je segla v kri, ga objema vse tesneje, suši mu in lepi grlo, ko spoznava, da bi hotel v eno z raščo drevja, hotel bi biti sam drevo, norec.« (Boj Pod gorami, v Z glavo skozi zid, 1963, str. 156). Prvinska povezanost z naravo Simkine oči v Pogozdovanju Krasa spreminja v srnje. Barbara iz Objokanih blazin, ve, da sta ljubezen in življenje eno, ve, da vrhovi hoj in tis gredo k višku, k soncu, ker je to pot življenja. Ko je stopila, je gozd zašumel in govoril z njo: »Barbara je bila kakor omamljena od šumečega dogajanja okoli sebe. Vedela je, da gozd živi, da živi prav tako, kakor živijo ljudje po samotnih kmetijah, ki so razsejane po planoti. Vedela je, da je življenje podrasti, grmovja in cvetlic drugačno, saj se bojuje, neprestano napenja, da pride do svetlobe, kakor je življenje hoj in smrek v sončni luči in pod oblaki. Vedela je tudi, da je duša bukve drugačna od duše hoje in tise in da jih prav ta duša žene, da se drevesa družijo ali žive samotno, da žive v šir in višino.« (Dva obraza dneva, 1962, str. 70-71).

Prav drugačnost vsega živega zahteva od pisatelja njeno upoštevanje. Ob zločinskih likih sovražnika, »ki so zmožni klati, požigati, streljati« (Sodni dan na vasi, 1958, str. 156), je v noveli Za frontami opisan Carlo, dobri in trpeči vojak sovražne vojske, ki zlo nad ubito družino čuti kot zlo nad samim seboj. Lokar ne podleže dnevnim časopisnim kampanjam (Bevkovo pismi Lokarju iz leta 1946), ostaja zvest samemu sebi in svojemu odnosu do življenja. Zato se Vilko iz novele Brata odloči za boj proti tujcu, ker: »Ne bom služil vnanjim, tuji gospodi. Gore in vode so naše, ni drugače z mano.« (Sodni …, str. 181). V boj ga ni gnala želja po herojstvu, pač pa zvestoba, ki je rasla iz zavedanja: »Kakšna omama življenja, …, kakšna neizmernost lepote, nedoglednost rodov, ki si podajajo roke in pijejo, uživajo luč, se množijo, pijani in kakor iskra vrženi v brezdanjo svetlobo – jaz pa ne bom užil, saja bom, ki je padla v temo.« (Sodni …, str. 186). Ker že ve, da bo saja, izbere samousmrtitev, počasno, a nujno.

Lokarjev literarni človek mora iskati svoje lastno bistvo, mora se samospoznati, ustvarjati dobro v samem sebi. Ne glede na to, kako težko je to, koliko muk mu povzroča in miru, če samospoznanje doseže. Zaradi lepote in čudežnosti življenja mora, to je njegova dolžnost, obsojati zlo vseh vojn, od prve, ki jo je doživel, do druge, ki jo je doživel, v obeh je bil udeležen, do zadnje, ki se je zgodila komaj tri leta po njegovi smrti. Vse vojne so ples groze, uničenja dobrega v človeku, vedno znova ponavljajoči se ples, v katerem so, pri Lokarju, skozi trpljenje poveličani mali ljudje, neznani, zaničevani, izrabljeni za vojne in politične namene. Pa naj bo ta človek Iza (Ples, Bela lisa, Izin konec, Platnena srajca) ali napalmska deklica ali afganistanska deklica ali izsušeno telo taboriščnika v eni vojni, ki živi tudi v drugi, tretji, vsaki naslednji. Ali žalostne, skoraj prazne oči otroka v begunskem centru našega mesta komaj nekaj let po Lokarjevi smrti. Ubijanje življenja je protinaravno, spoznavam pri Lokarju. In nemogoče je reči, da je boj Lokarjevih junakov proti zlu, preteklost. Prav samospoznanje, zavedanje samega sebe in svojih dolžnosti, tu se stikata Gregorčič in Lokar, je vedno možnost in zmožnost vseh nas.

Lokar je prejemnik Prešernove nagrade leta 1959 za Sodni dan na vasi, prejemnik nagrade Društva slovenskih pisateljev leta 1960 za knjigo Leto osemnajsto, za knjigo Silvan pa je prejel 1970 nagrado Ivana Cankarja, ki jo je podeljevala Cankarjeva založba. Kaj nagrade pomenijo? Slučajnost ali živost? Kaj je bilo nagrajeno, videno, opaženo? Trenutno ali antologijsko? Ali je Lokarjeva najvišja vrednota – lepota, - ker vsebuje vse druge kategorije, resnico, ljubezen, človeka in naravo, pravi Tomšiču, le pozabljena romantika ali možno vodilo osveščenega posameznika. Življenje je veliko, lepo in strašno. Strašno, če nismo sposobni sprejemati odločitev in z vsem svojim bitjem stati za njimi.

Ko berem Kovičevo skoraj programsko pesem Zidam, v njej prepoznavam tudi pesnikovo počastitev prijatelja Lokarja:

Zidam školjko bitja.

Med ostmi vprašajev

lomim iz drobovja

kvadre elementov,

in čeprav je muka,

zidam, ker je slast.

 

Lokar, samotno drevo na robu človeškega gozda, ki je vendar živelo z vso močjo gozda, samogovornik in vendar s svojimi deli naš sogovornik, odpira to leto vrata svojega vrta, stopa na Prešernovo ulico in odhaja na enega svojih vsakodnevnih sprehodov. Je domá in iz svojega dóma govori z besedo in glasom vsem, ki smo ga pripravljeni poslušati in slišati. Njegovo misel bo sporočala današnja prireditev, za Grafenauerjem, ali Lokarjem, jo bo ponavljal pevski zbor: Življenje ne more živeti tako, da stoji. Od živosti njegovega rojstnega kraja, od vseh nas pa je tudi odvisno, ali nam bo uspelo ob 120 letnici pisateljevega rojstva ohraniti njegovo sporočilo tudi za prihodnost.

 Ivana Slamič