Misli o lastnem delu
Kajetan Kovič je s svojim zapisom: »V otrokovi duševnosti se odpira življenje kot velik čudež in velika lepota.« točno zadel Lokarjev pisateljski namen ter s povedjo »V 'Podobi dečka' je namreč zelo malo tradicije v slabem pomenu besede, nasprotno; iz knjige diha nekaj svežega in razburljivo privlačnega.« prepoznal Lokarjevo samostojno pisateljsko pot. Zaradi kritike se je začelo dolgo in iskreno prijateljstvo med obema ustvarjalcema. V Lokarjevi zapuščini v NUK je ohranjena korespondenca s Kovičem, in sicer 41 pisem od 1959-82. Kovič je Lokarju poslal svojo »podobo dečka«: Kajetan Kovič, star 4 leta. Kovič je bil tudi urednik Lokarjeve knjige Rodovi, ki je izšla pri Državni založbi Slovenije 1980 in izbora iz Lokarjeve novelistike Burja pred tišino, ki je izšla 1982. Lokarju je prav Kovičevo spoznanje, da je v Podobi dečka »zelo malo tradicije v slabem pomenu besede« dvigovalo pisateljsko samozavest in potrjevalo njegovo lastno pisateljsko pot.
Zato je mnogo let pozneje, 15. 2. 1986, prizadeto zapisal v Dnevnik: »Denis Poniž mi pripoveduje, da je slavistična filozofska fakulteta mnenja, da so prve moje knjige (Podoba dečka, Leto osemnajsto) pisane pod Cankarjevim vplivom. Ker me je precej iznenadil, tudi zanj je moralo biti novo, sem sklepal, da sem stopil na teren, ki je že pred mano (po Cankarju) zaseden in da nimam tam kaj iskati. … Število podob, ki so zanesljivo samo moje, opravičuje priznavalne ocene Kovič, Smasek) ki so izšle ob izidu obeh knjig. … Že sama ustvaritev tako zelo različne trojice, kapelnika, njegove žene, njihove hčere Marije je pomembno umetniško dejanje prav zaradi različnosti njihovih usod. V sami tej kreaciji ne more biti govora o nobenem vplivu, ko so pa mene samega tako presenetile, prevzele s svojo pojavo, ko sem jih enajstleten prvič uzrl. …Tu je koren spora: nisem delal po tuji sugestiji, temveč po življenju, kar sem videl. Prav tako v Letu osemnajstem. …«
17. 2. 86 dodaja: »… Podoba dečka je ocenitev C. dela in ne njeno rojstvo pod Cankarjevo sugestijo. Še ostreje velja to za knjigo Leto osemnajsto. Samo novela v tej knjigi ostane uganka: Na razpotju. Ali je stal sam Jožef Murn za njo, ko je nastajala? …«
Po pogovoru z Denisom Ponižem je bil Lokar prizadet, zato je zapisal (15. 2. 86): »Vendar, seveda, ni verjetno, da bi fakulteta svojo sodbo spremenila in sem sklenil, da naročim Ponižu, naj knjigi iz novotiska umakne, če bi kdaj po moji smrti do novotiska sploh prišlo.«
In znova 14. 9. 87: »Že l. 1901 pri Turkovih, ko mi je bilo devet let, je bil zbujen (spolni nagon, op. ISl), ko sem iskal v omari bluzo učiteljice Rožice Bizjakove. To se ne da preprečiti. – Samega sebe sem upodobil v igri Možic, monodrami, ki je dramatizirana novela Na razpotju iz knjige Leto osemnajsto. Vse podobe, številne sem nosil 50 let v sebi in so nastale med boleznijo l. 1902, ko sem ležal pol leta z vnetjem obisti. Podobe so absolutno 100 % moje: to trdim vpričo Kristine Brenkove, ki je nekaj omenjala ob izidu knjige o Cankarjevem vplivu. Moja lastnina, gospa, če dovolite.«
1978 je DZS izdala Lokarjev esej Cankarju na rob. Delo je pisateljevo osebno branje Cankarja, sam pravi, da napisano poljudno. Domneva, da je prav njegovo delo o Cankarju vzpodbudilo primerjave med njima in povzročilo misel, da je Lokar cankarijanec.
