Okrogla miza odstrla več novih pogledov na Danila Lokarja
datum: 28.06.2012
kategorija: Splošne novice
Vse bolj se potrjuje, da je Lokarjevo leto, posvečeno 120-letnici rojstva pisatelja in Prešernovega nagrajenca dr. Danila Lokarja, dober način, da se spomin na enega od treh velikih Ajdovcev obudi in da se zanimanje zanj in njegovo delo obnovi in poveča. Kot je znano, so pri tem združili moči Lavričeva knjižnica Ajdovščina, Osnovna šola Danila Lokarja Ajdovščina, Pilonova galerija in seveda Občina Ajdovščina. Zadnji takšen dogodek je bila okrogla miza v Lavričevi knjižnici, za katero so sedle avtorice diplomskih del oziroma doktorata o Lokarju Bruna Vuga in Ivana Slamič ter Kazimira Blažič iz Podgore pri Gorici (Italija). V dobri poldrugi uri dolgem razgovoru, v katerega so se vključevali tudi obiskovalci, je voditeljica Ivana Slamič razgrnila tudi zaključke četrtega diplomanta na temo Lokarjevega dela, že pokojnega Ivana Mermolje.
Okrogla miza je v uvodu postregla s podatki o številu diplomskih in drugih del, ki so se ukvarjala z različnimi vidiki ustvarjanja Danila Lokarja. V literarni zapuščini, ki jo hrani Narodna in univerzitetna knjižnica – NUK v Ljubljani (in žal še vedno ni urejena) je najprej evidentirana seminarska naloga Vilme Marinčič. Prva diploma na Filozofski fakulteti v Ljubljani, 1960. leta jo je podpisala Ivana Baloh, se ukvarja z delom Sodni dan na vasi. 1961 je sledila monografija Ele Gričar o Danilu Lokarju in njegovem delu, 1966 je Marija Černilec razmišljala o tipu novele med obema vojnama in v tem kontekstu obravnavala tudi Lokarjeve novele. 1971 sledi diploma Ivane Slamič z nalsovom Socilani in nacionalni problem v delu Danila Lokarja, 1975 pa na Univerzi v Trstu delo Kazimire Blažič (Casimire Blasi) z naslovom Človek in zemlja v delih Danila Lokarja. V letih 1981, 1982 in 1983 o ustvarjanju ajdovskega pisatelja v diplomskih delih razmišljajo še Bruna Vuga: Danilo Lokar - Dom je jezik; Mojca Živojinovič: danilo Lokar – začetna novelistika in Ivan Mermolja: Problem slikarstva oziroma umetnosti v delu Danila Lokarja. Po letu 1983 podobnih del ni bilo več, je pa leto pozneje (1984) izšla zadnja Lokarjeva knjiga Samogovorniki. O Danilu Lokarju sicer piše tudi v Ajdovščini rojena dr. Ana Kranjc, ko raziskuje razloge ustvarjalnosti pri starejših oziroma v poznih letih, Lokarja v tem kontekstu navaja tudi dr. Anton Trstenjak
V nadaljevanju le nekaj poudarkov okrogle mize. Tako je Kazimira Blažič v svojih tezah poudarila predvsem povezanost Lokarja in njegovega človeka z zemljo. Kot ugotavlja, se tu odraža tudi Lokar kot zdravnik z vpogledom v človekovo dušo, zato je njegov pristop do istega problema drugačen kot pri Borisu Pahorju. Toda gre za zemljo, ljudi ter njihov jezik in ozemlje, kjer imajo Slovenci korenine, je dejala Blažičeva in poudarila, da je v svojem delu zajemala neposredno iz položaja narodne manjšine v Italiji.
Pokojni Ivan Mermolja se je v diplomskem delu ukvarjal s problematiko biografičnosti oziroma avtobiografičnosti, z razmerjem med življenjem in umetnostjo, v središče postavi Lokarjevo pojmovanje »brega«. Ugotavlja, da človek – po Lokarju – ne sme prerezati ali prekiniti popkovine z nacionalnim, družinskim, z jezikom ali če vam je ljubše, »z bregom«.
Danilo Lokar je rastel z ekspresionizmom, vendar se je oplajal tudi pri slovenski moderni, je povzela Mermoljevo tezo Ivana Slamič. Ta se je soglašala, da je ekspresionizem Lokarja nesporno zaznamoval, in dodala, da je v 30-ih letih, ko je Lokar razmeroma pozno začel objavljati in vstopati v slovensko literaturo, tega literarnega, filozofskega in družbenega trenda pravzaprav ni bilo več. Začel je socialni realizem, v povojnem obdobju pa je nastala potreba po črno-belem socialističnem realizmu. Tako denimo v letu po drugi vojni ni mogel biti objavljena novela 5. protiletalska, saj se ni ujemala s prevladujočimi tokovi. Je bila pa objavljena čez 10 let, ko se začenja t.i. novi ekspresionizem.
Tu je povzela besedo Bruna Vuga, ki je Lokarja posrečeno – in zagotovo upravičeno - poimenovala z lastnim izvirnim izrazom: ekspresionistični psihološki realist. V svoji analizi se nasloni na Dom je jezik, ko ugotavlja, da je dom zemlja, narava, Gora, barve in človek v vsem tem. Lokarjev človek se lahko izpolni (le) v tem prostoru in jeziku, če odide, se izgublja. Najti mora povezavo »z bregom«, in s sabo, zdravje mu daje narava. V tem smislu je v Lokarjevih delih nekaj poganskega ali panteističnega.
V razpravo so se vključili tudi poslušalci številni med njimi se Danila Lokarja spominjajo predvsem kot zdravnika. Tako smo slišali kar nekaj zgodb, ki še krožijo med ljudmi na Gori in v dolini.
Prostora je premalo, da bi zapisali vse izgovorjeno. Ugotoviti pa moramo, da je okrogla miza na novo razgrnila tako literarno-analitična razmišljanja o Lokarju kot obudila zgodbe o njem – od tistih, ki ga slikajo v različnih okoliščinah, bolj ali manj prijaznega obraza, tako samoljubnega kot tistega, ki je sredi ostre snežene zime na Gori rešil mlado žensko smrti.
Razgovor smo v Lavričevi knjižnici posneli v celoti, s tem je postal dokument in ajdovski prispevek k poznavanju Danila Lokarja v Sloveniji. Upam, da ga bomo ob priložnosti integralno prelili tudi na papir in ga objavili, morda v nadaljevanjih. V zvočni obliki bomo objavili dele razgovora na spletni strani Lokarjevoleto … - vabimo vas, da jo obiščete!
Naj dodam še nekaj, kar se mi zdi pomembno: večera so se udeležili številni slovenisti, učitelji in profesorji slovenskega jezika in književnosti ter domači literarni ustvarjalci. Poleg rednih obiskovalcev Lavričeve knjižnice, seveda!
Artur Lipovž
