Iz pisem Danila Lokarja Venu Pilonu
»… Ali bi hotel, ko prideš, prinesti enega ali drugega avtorja t.i. nouveau roman: Robbe Grillet, Butor, morda Claude Simon (ali Nathalie Sarraute), vendar le nekaj takšnega, kar Ti dobri poznavalci kot značilno priporočijo. Če tega ni, pa nič.«
(Lokarjevo pismo Venu Pilonu 14. 1. 68)
»…Zame je umetnost velika in potrebna sanitarija, higijena i ventilacija, da lahko živim. Potem pa še marsikaj drugega, med drugim tudi stopnjevana slast, apetit čutil – gledanja, poslušanja itn. Mais ou sont les neiges d'auton?! Te stvari se ti zdijo morda otročje, jaz pa nisem mogel drugače, kakor da se jih dotaknem. Na koncu koncev se te stvari izenačujejo. Ko jih pa delaš, niso izenačene in to je njihova posebna vrednost in cena.
Dva umetnika. To je razširjena novela Od brega. Ko sem Ti pred leti pisal dolgo pismo v zvezi z novelo, sem napravil veliko napako. Pojasnjeval in opravičeval sem nekaj, kar ni imelo ne nog ne glave. Samo ob sebi se razume, da je Od brega z razširitvijo vred popolnoma izpovednega značaja in se Cene Vipotnik moti, če misli, da sem »izrisal kulturno zgodovinski portret V. P.« Izpovedoval sem le samega sebe in če spominja zunanjost fabule na to ali ono zunanjost znanega človeka, dela to samo zato, da je lažje (po poti logike) razumljiva, oprijemljiva. Vse drugo je dim. Mme Bovary c'est moi! pravi Flaubert, isto velja za Vojno in mir – vot' menja! Enako za Zdenko, Štefko, Varjo, ki jih je upodobil V. P. To sem jaz! – O teh stvareh bi lahko govorila, kar pa je malo verjetno. Razumljivo! To se Ti ni zdelo primerno obravnavati v knjigi. Čudak. Pomisliti moraš, da sem bil od otroških let izločen zaradi nagnjenja do artizma in da se vprašati, kdo je pravzaprav čudak: življenje, ki je na tej strani do neba segajoče stene, ali ono, ki leži na drugi strani neznanske pregrade. Pa juhica se kadi na mizi! Pozdrav Danilo«
(Pismo Venu Pilonu 1. marca 66)
