Zgodba umetnika Danila Lokarja

Lokarjeva življenjska zgodba je po letu 1930 ZGODBA UMETNIKA DANILA LOKARJA, ki mora biti zdravnik, saj je treba jesti, spati, biti pokrit, pravi sam. Odhaja v Ljubljano, ki je bila pred drugo vojno v drugi državi. V Ljubljani išče – in jih najde – stike s kulturniki. Z Josipom Vidmarjem, zelo rad obiskuje Gradnika, srečuje brata Ferda in Juša Kozaka, hodi v gledališče, na razstave. Išče, česar v domačem ajdovskem okolju ni. Kupuje knjige.  V Ljubljani tudi razprave o jeziku in jezikoslovne priročnike. Da bi vedel, kaj se dogaja z materinščino.

Primorska je bila odrezana od slovenskega sveta, kaj odrezana, bi rekel on, bila je mučena. Slovenski jezik je bil v vsem javnem življenju prepovedan, on pa je bil pisatelj in njegovo orodje je bila beseda.  Enkrat mesečno hodi v Trst, kjer naroča dela Kafke, Musila, Brechta in drugih.  Mnogo filozofskih del. Ohranja stike z Gorico, čeprav ugotavljamo, da se je trdnejša vez s Francetom Bevkom rodila v partizanih. Nenasitno išče vse, kar bi potešilo njegovo lakoto po umetnosti.  1933 v Sodobnosti objavi prvo novelo Ples. Naslednje leto Zimsko noč, 1935 še novelo Obleka. Prve objave po vojni v Razgledih (Trst) 1946: Peta protiletalska, Sodni dan na vasi. Prav novela Ples in upodobitev motiva plesa na grobu prostitutke odpira vrata v zapletenost Lokarjevega ustvarjanja. O temi novele Ples je Lokar  razmišljal celo življenje. Okrog leta 1930 je zapisal v svoj žepni koledarček (datum vseh vpisov: 1. 11. 1928):    

Vojaki plešejo po grobu vlačuge. (Šturije 1919.)  

V noveli je ubesedil popolno razčlovečenje človeka v vojni, ki ni samo enkratno, ki ni samo problem enega človeka, temveč je podoba splošnega, vesoljnega, vsečloveškega zla. Isti motiv se ponovi v kratki zgodbi Bela lisa, Izin konec, ki je izšla v knjigi Silvan 1970. Lokar, odličen poznavalec modernega romana in njegovih stilističnih postopkov, je ustvaril Koradinov pijanski notranji monolog, s katerim sporočilo prve ubeseditve 1933 še stopnjuje. Isti motiv se ponovi v drami Platnena srajca, ki je izšla v Božični gosi 1971. Dogajalni prostor je namesto Šturij Poljska, čas dogajanja je premaknil za petindvajset let: Samostan in ne preveč oddaljena vojaška javna hiša na Poljskem za Hitlerjeve okupacije. Različnost prizorišč, sveto in svetno, v vojni, ki se ponavlja vedno znova in znova, stopnjuje razčlovečenje do take mere, da mrtva ženska ni samo mrtva, temveč je le lutka. Lokar s premikom dogajalnega časa in prostora sporoča svoj spoznanje o cikličnosti časov, in dogajanja v njih, v tem primeru zla in zveri v človeku.

K noveli Ples se Lokar ponovno vrača 28. 7. 1985 v svojem zadnjem dnevniku. Spominja se pisatelja Alojza Kraigherja in njegovega romana Krista Alba, Kraihgerjevega vztrajanja, da bi Lokar svojo novelo naslovil Tango. A Lokar ve, da mora biti Ples, tudi zato, ker mu je o dogodku pravil Pavel Repič, ki je pokop videl. Lokarja, 50 let po objavi novele, še vedno muči vprašanje, ali se je snovi prav približal. Ali je v njej preveč naturalizma, ki se mu je hotel izogibati, tudi z izbiro besed, ali ni morda v njej preveč spiritualizma. Nenavadno je, da Lokar zna opazovati svoje delo z distanco literarnega ocenjevalca.  

Lokarjevo vstopanje v slovensko literarno zavest je bilo dolgotrajno. Njegove prve tri novele, objavljene v Sodobnosti od 1933-1935, so bila edina njegova pred drugo svetovno vojno objavljena dela.  Lokar, pisatelj v slovenskem jeziku, svojih del v domačem goriškem okolju, kjer je bil njegov jezik v času fašizma prepovedan, ni mogel objavljati. Za Ljubljano je bil pisatelj od drugod, iz druge države. Ne popolnoma vključen v literarni tok 30 let dvajsetega stoletja v slovenski literaturi, ki se je odmikala psihologiji in primikala novemu realizmu. Po drugi svetovni vojni Lokarjeva literatura ni bila v skladu s tendenco. Pisal je tako, kot je mislil in čutil in ne kot so določevale trenutne kampanje, če uporabimo besedo iz Bevkovega pisma. Pa tudi objavljanje na obrobju, v tržaških Razgledih, ni odmevalo v Ljubljani. Pomembno pa je, da je leta 1946 v Razgledih objavil ob vsem svojem zdravniškem delu kar šest ocen ali pomembnih dogodkov (Po Gregorčičevi obletnici) ali knjig in dramskih predstav ter samo dve noveli: Peta protiletalska in Sodni dan na vasi. Kasneje pa, tudi če je ocen enako število, je vedno več novel. Ko Razgledi ugasnejo, objavlja v Borih, v Novih obzorjih. Šele s ponovnim uveljavljanjem subjektivosti, intimizma, bivanjskih tem, najprej v slovenski poeziji in nato tudi v prozi, nastopi pravi čas za Lokarja in njegovo pisanje:   

1956 Primorska založba Lipa v Kopru, kjer je tudi Lokarju naklonjeni Bogomir Magajna, izda njegovo prvo knjigo Podoba dečka.  

Prvi knjigi sledijo vedno nove:   

Sodni dan na vasi 1958,   Leto osemnajsto 1960,   Hudomušni Eros 1960,   Zakopani kip 1961.   Dva obraza dneva 1962,   Z glavo skozi zid 1963,   Srnjaček 1964,   Na pot 1964,   Dva umetnika 1965,   Bela cesta 1968,   Silvan 1970,   Božična gos 1971,   Zagata ni zagata 1975,   Zehajoči angel 1976,   Timove igre 1977,   Cankarju na rob 1978,   Dom je jezik 1979,   Rodovi 1980,   Burja pred tišino 1982,   Samogovorniki 1984.   

DRUŽINA, tete, strici, oče, mati, ded Hmelak iz Lokavca, stric Artur Lokar, ajdovski notar, velik šaljivec in popolni nekonformist (v izbrano tržaško družbo je pripeljal dve prostitutki in ju predstavil kot svoji hčeri ter opazoval zadrego prisotnih mož), svak Dragutin Gustinčič …: »… Priložnostno sem jih opisal!« To so Lokarjeve besede v dokumentarnem filmu Burja pred tišino, ki ga je po zamisli Bojana Štiha posnel Milan Ljubič leta 1985.

Lokar pravi, da je pisal samo o tem, kar je videl, česar ni videl, ni opisal. Toda vse njegovo literarno ustvarjanje ni realistični mimesis, posnetek življenja: vsak junak, Ciril, Irenej, Vid, Tonin, Lukec iz Večerje oračev, … so on sam. Umetnina ni nikoli posnetek resničnosti, mimesis, umetnina je novo stvarjenje sveta. Propad obrtniške družine, moč deda Hmelaka (Bela cesta), radoživost strica Tima (Timove igre), tudi svak Dragutin Gustinčič (Z glavo skozi zid) – dogodki in liki, ki jih je Lokar ponotranjil, govorijo o njegovem in samo njegovem življenju, doživljanju, strahu in pogumu, ki ga črpa iz štirih temeljnih elementov, gradnikov sveta: zemlje, vode, zraka in ognja. 

Počasi na drugo stran odhajajoča stara Gorjanka Margareta (Počitek v Suhem žlebu) pravi: »Prišel je človek praznih rok in bos in se oziral. Pa ni nič dočakal in ugledal, dokler ni sam prijel za toporišče in kramp. Šele takrat se je zganilo …« Lokarjeva Barbara iz Objokanih blazin skrbi za sadike kot za otroke, enako Kodrin, enako Zatravniški. Ustvarjalnost je Lokarjeva religija.

Pošast, zver, ki spremlja na zadnji semanji poti propadajočega strojarja, v liku prepoznavamo Lokarjevega očeta Antona, je pošast dehumaniziranega sveta, ki pa ga je moč spremeniti, vendar le z lastnim osebnim spremenjenjem, z lastno vero v možnost spremembe, z odločitvijo za novo, drugačno. Zato je Lokar v prav vseh likih svojih del, v mladem partizan v noveli Brata, ki se je odločil za boj, ne zato, ker bi hotel biti junak, ampak zato, ker je tako prav, ker moraš nekaj napraviti za svoj narod, za njegov obstoj in razvoj. Zato je srečen, tudi ko umira. Zato je Lokar v Nadici iz Pete protiletalske, v Vzporednostih, v Samogovornikih, predvsem pa v Benju, počasi umirajočem bratovem psu. Stati na mestu pomeni biti mrtev, življenje je v odločitvi za delo, aktivnost, šele aktivnost nas dela ljudi.

Jože Snoj v spremni besedi h knjigi Silvan, ki je izšla v srbščini 1973, pravi, da je Lokar pisatelj izgubljenega razvoja, saj ne moremo spremljati njegovega pisateljskega razvoja. Ali je poznavanje razvoja pomembno? bi se vprašal Lokar: Tu je, v umetninah, skoznje spoznavamo njegov razvoj.