Danilo Lokar in Pilonova zbirka
Tanja Cigoj
»Kar sem do tedaj naslikal dobrega, zlasti ajdovskih portretov, sem v celoti za majhen denar odstopil prijatelju Danilu, ker sem upal, da bo v skrbnih rokah«. Tako je v svoji avtobiografski knjigi Na robu opisal Veno Pilon svoj odhod v Pariz leta 1928, ko je poskušal v morju slikarjev pozabiti nase in se izgubiti v množici ... Pilonova dela, ki jih je hranil v svoji zbirki, ter tista, ki jih je lahko opazoval v prijateljevem ateljeju, opisuje Lokar kot »tesen posnetek življenja«, zajemajoč iz »resničnosti, ki nas obdaja«.
Zdravnik in pisatelj Danilo Lokar se je že kot osnovnošolec zanimal za umetnost. Veselje do pisane besede je, precej bolehen otrok, prejel najprej od matere, navdušene bralke, ki je s seboj v zakon prinesla tudi knjige.
Lokar, ki je tudi skozi življenje ostajal velik ljubitelj likovne umetnosti gledališča in filma, je someščana Pilona srečal v ajdovski Bratinovi dvorani, kjer so se dogajale prve prireditve po italijanski okupaciji. Pilona, s katerim sta se zbližala po njegovi vrnitvi iz ruskega ujetništva v letu 1919, je znotraj njunega dolgoletnega prijateljevanja, velikokrat začinjenega z odprtim intelektualnim dialogom, cenil kot »samosvojega, samostojnega« umetnika, ki je prinašal nove poglede ter »šel s takratnim evropskim slikarstvom precej v korak«. O njunem odnosu je Lokar v enem svojih dnevniških zapisov zabeležil, da se prav zaradi njunih različnih značajev - Pilon je bil izrazito komunikativen, Lokar pa precej vase zaprt človek - lahko dobro razumeta in ujemata, čeprav se s trudom sporazumevata ...
Po Pilonovi smrti, ob ustanovitvi Galerije v Ajdovščini, je bil Lokar med najožjimi pobudniki in snovalci galerijske in muzejske zbirke, bil je v upravnem odboru, ki je skrbel za finančno plat ter bdel nad potekom prenove domačije in zastavljenim programom galerijske in muzejske zbirke (slednja naj bi delovala pod pokroviteljstvom Moderne galerije v Ljubljani in Goriškega muzeja). Lokar je tako skozi desetletja hranil najpomembnejšo zbirko Pilonovih del, ki so na začetku osemdesetih let 20. stoletja večidel našle svoje stalno domovanje v Pilonovi galeriji. V letih 1982 do 1984 je namreč Sklad za ureditev galerijske in muzejske zbirke Občine Ajdovščina (ustanovljen 17. decembra 1970) - skladu je nekaj let predsedoval med drugimi tudi dr. Lokar - s finančno pomočjo takratnih večjih ajdovskih podjetij (Fructal, Mlinotest, SGP Primorje, Tekstina in Tovarna pohištva Lipa) ter prispevki Kulturne skupnosti Slovenije, Občinske kulturne skupnosti in same galerije, od Pilonovega prijatelja odkupil njegova dela. 21 del, 16 slik v olju, skupaj s 5 grafikami v tehniki jedkanice, predstavlja vrh umetnikovega slikarskega opusa, nastalega v kratkih nekaj letih po njegovi vrnitvi domov, v času, ko si je uredil atelje. Med njimi so dela, ki so Pilona uvrstile ne le med slovenske, temveč tudi med evropsko prepoznavne in priznane umetnike: Furlanska delavka (1923), Portret slikarja Ivana Čarga (1924), Zdenka (1924), Kruh (1922), Rusinja (1925), V kavarni (1926), Stara elektrarna na Hublju (1923), Portret Walterja Bianchija (1923), Sirota Pavla (1922/23). Obenem sestavljajo glavnino stalne zbirke Pilonove galerije, muzeja ter prve monografske galerije v Sloveniji, ki ostaja najmanjša samostojna galerija na slovenskem ozemlju tudi danes. Še za časa pisateljevega življenja je galerija v svojih prenovljenih prostorih uredila njegovo spominsko sobo, ki se je v letu 1994 preselila v nove prostore Lavričeve knjižnice Ajdovščina.
