Jože Šifrer v Sodobnosti o zadnjih dveh knjigah Danila Lokarja

Jože Šifrer (Sodobnost, XI/1963, str. 1134-1138)

ZADNJI DVE KNJIGI DANILA LOKARJA    

(Dva obraza dneva. Spremno besedo napisal Lino Legiša. Izdala Cankarjeva založba. Ljubljana 1962 in Z glavo skozi zid. Izdala Državna založba Slovenije. Ljubljana 1963.)   

Pisatelj Danilo Lokar je s svojimi dosedanjimi knjigami — sedem jih je in izšle so v kratkem razdobju sedmih let — kar na hitro postal ploden pripo­vednik. To zaporedno izhajanje njegovih del pa ne bi bilo samo po sebi nič posebnega, ko ne bi iz njih vsakokrat znova začutili nevsiljivosti, pristnosti umetniškega doživljanja, skoraj mukoma se trgajočega izpovedovanja, intim­nega odnosa do stvari in širokega spoznanja izkušenega človeka. Tematska razsežnost njegovega pisanja je tolikšna, da pisatelj na prvi pogled ustvarja vtis neurejenosti in hlastanja, a če se skušamo skozi goščavo dostikrat meglenih podob in asociacij prebiti do njegovih doživljajskih prvin, kaj lahko najdemo zaokroženo podobo tega svojevrstnega pisatelja in spoznamo, da je vendarle vsako novo Lokarjevo delo dopolnilo prejšnjih oziroma je uglašeno na iste tone doživljanja in spoznanja.

Zadnji dve njegovi knjigi Dva obraza dneva in Z glavo skozi zid vsebu­jeta prav tiste karakteristične poteze Lokarjeve umetnosti, kakor smo jih srečavali v njegovih knjigah od Podobe dečka do Zakopanega kipa. In nemara sta prav ti dve knjigi primerni za kompleksno spoznavanje Lokarja kot umet­nika, ker pisatelj še nikjer ni pokazal toliko motivne pestrosti in oblikovne izvirnosti kot ravno v teh zadnjih dveh zbirkah, kjer je objavljenih vsega šestnajst novel in ena drama. Vsa Lokarjeva umetnost rase iz njegovega lastnega sveta: iz konkretnega življenjskega okolja in iz njegovih miselnih abstrakcij. To dvoje se združuje domala v vseh teh novelah. Predvsem ima močan delež v obeh knjigah pisa­teljev subtilni odnos do narave, ki pa ni samo romantično-rousseaujevsko vračanje k njej, ampak je rezultat mnogo bolj stvarnega spoznanja in živ­ljenjskega izkustva. V tem odnosu se skriva tiha bolečina ob dejstvu, da kraška zemlja ostaja sama, prebivavci se v iskanju prostora na soncu in povprečne osebne sreče trgajo od nje, šele ob usodni bolečini ta revna kraška pokrajina spet dobiva svojo ceno. Zato Barbara iz novele Objokane blazine prav razume ter intimno občuti lepoto narave šele potem, ko se je mož Urbanče odtrgal od nje in ko doživlja tragedijo z božjastno hčerko Betko. Iz te lepote Lokarjevi ljudje črpajo moč, da morejo še nadalje eksistirati, optimizem in zrelo zavest, da je človeku v največjem boju in trpljenju potrebna največja moč. In to moč daje narava. Tako pisatelju niso naravne lepote samo sebi namen, ampak so tesno povezane z bistvom človekovega bivanja, še več: v odločilnih trenutkih morejo v koreninah spremeniti njegovo notranjost. Ko na primer Barbara ne­kega jutra opazuje, kako sonce preganja hlad in megle, ter posluša šumenje gozda, se nenadoma začne čutili eno z naravo. Kakor more človeka iztrgati iz hude tesnobe ljubeča oseba, prav tako lahko razsvetli njegovo notranjost sonce, ki je sama ljubezen, ali gozd, ki živi prav tako kot žive ljudje po gorskih kmetijah. Barbara je spoznala, »da je del vesoljnega gibanja in bilo ji je veliko laže.«

Taka personifikacija narave je elementarna sestavina Lokarjeve umetnosti. stapljanje vseh naravnih stvari, živih in neživih, v eno, pa je po njem že kar smisel človeškega življenja. Iz razmerja do narave izvira tudi pisateljeva moč za impresivno opisovanje njenih pojavov. Vrstice v noveli Objokane blazine, kjer sta opisana sončni vzhod in šumenje gozda, pričajo o veliki estetski meri pisatelja: takih mest pa je v obeh knjigah še več in ni dvoma, da prav tu tiči višek Lokarjeve umetnosti.

Podobno moč nad človekom ima narava tudi v noveli Pogozdovanje krasa, kjer junak zgodbe šele sredi nje spozna ali vsaj zasluti pravo ljubezen, medtem ko se v realistični pripovedi Megla taista narava kaže kot demonska zapeljivka in uničevavka živega bitja, medtem ko se v noveli Urečeni vrt misel o pogub­nosti uničevalne prirodne strasti med vrsticami razpotegne na vsesplošno tragiko boja za obstanek ter v trpko spoznanje, kako lahko tudi v tej lepi, personificirani naravi sovražne sile uničijo tisto, kar je najlepše.

Kljub temu, da so Lokarjeve novele rezultat konkretnega doživljanja in določenega okolja, pa so mnoge od njih prostorsko in časovno dokaj neizra­zite. Taka je celo v knjigi Dva obraza dneva začetna novela z naslovom Življenje do preklica, čeprav je naslonjena na zgodovinsko tragedijo pohorskega bataljona. Pisatelju namreč ne gre toliko za umetniško oživljanje resničnih dogodkov, kolikor za čustveno in moralno podobo človeka v dani situaciji in za tako bistvena vprašanja človekove eksistence, kot so smrt. trpljenje, pogum, ljubezen. In ker je notranje razpoloženje pisatelju prvenstvenega po­mena, zato časovne in prostorske barve izgubljajo svoj smisel, važne so le toliko, kolikor s svojo obstojnostjo ustvarjajo dispozicije za močnejše čustvene vzgibe v ljudeh in kolikor spreminjajo veljavne življenjske norme, podiraj" prejšnje in prinašajo nove. Vse, kar je novo, pa nujno povzroča nasprotja v ljudeh samih in divergence v odnosih med njimi, ki jih moreta blažiti le zavest o nujnosti razvoja in medsebojno razumevanje. S te strani je zanimiva novela Počitek o Suhem žlebu, kjer starki Hana in Margareta, zaverovani v stari svet in polni spominov nanj, že s svojo eksistenco tako razločno govorita o spremembah, ki so se v ljudeh zgodile v novejšem času. Čas lomasti kakor hud razbojnik: to spoznanje je za starki sicer trpko, a se sprijaznita z njim. zakaj eden od močnih elementov Lokarjevega miselnega sveta je v tem, da prihodnost je in da jo ustvarjata dejavnost in neizmernost dogajanja, neizmernost v vseh smereh.

Dejavne pa so domala vse Lokarjeve glavne osebe. K temu jih sili lastni nagon po ohranitvi in napredku, v povojnem času pa še neko ustvarjalno vzdušje, ki od nekod zunaj prodira vanje. Razen delavne Simeone v Pogozdo­vanju Krasa nam tako dejavnost izpričuje Kodrin v noveli Božji volek ali Zatravniški v Boju pod gorami: tudi tadva se trudita, da bi posadila gmajno. Podobno aktivnost kažeta sestri v Urečenem vrtu. Nadalje jetični Jurij Benko v noveli Bolnik in junaki, ko pričakuje nemško rekvizicijo. enako razpoloženje diha iz novele Most, ki se končuje z inženirjevimi besedami pastirju: »Življenje ne sme stati, nikjer in nikoli.« Tako so močno v manjšini ljudje, ki se plaho in resignirano prepuščajo usodi, kot sta na priliko bolnik Gavrič iz novele Skušnjavec in upokojeni davčni kontrolor iz Krvave potegavščine.

Že iz dosedanjih ugotovitev sledi, da Lokarja bolj zanimajo individualne usode kot pa splošno družbena in splošno moralna vprašanja. Ti ljudje so bolj zaprti v krog internega doživljanja kot pa usmerjeni navzven. Že iz dosedanjih ugotovitev sledi, da Lokarja bolj zanimajo individualne usode kot pa splošno družbena in splošno moralna vprašanja. Ti ljudje so bolj zaprti v krog internega doživljanja kot pa usmerjeni navzven. V prvi namreč gre pisatelju za čustvene distance oziroma vezi med njimi in šele potem za socialna in družbeno etična razmerja. V naslovni noveli druge knjige Z glavo skozi zid zaradi tega stara, bolna Cesarinka najprej v spominu podoživlja tragedijo svoje družine, šele nato se, opazujoč skozi odprtino v zidu božično slavje pri bogatili sosedih, začenja čuditi razkošju onkraj zidu. Tak rahel pridih socialne občutljivosti je v Lokarjevih novelah skorajda že izjema in se pojavlja le v delih starejšega nastanka, čeprav sicer kaže pisatelj tako tenak posluh za elementarne človekove pravice do obstoja, do ustvar­jalne dejavnosti in osebne sreče. Iz njegovega raznušljanja o smiselnosti člo­vekove eksistence in iz impresij o individualnih razdaljah ter nasprotjih med ljudmi se le tu pa tam dvigne močneje zaznaven protest proti samopašnosti, nečlovečnosti, etičnemu barbarstvu in kar je še takih lastnosti, ki razbijajo mirno sožitje v določenem okolju.   

… In za konec: Lokar nam v svojih novelah odkriva nove svetove. Svet človekovega tesnega sožitja z naravo, svet njegovega nemira, iskanja in de­janja, svet nikdar do kraja razčiščenih odnosov med ljudmi, svet komplici­ranega razmerja med človekom in vsemi pojavi okrog njega, ki s svojo usod­nostjo padajo na njegovo notranjost. …